Skoki

SKOK V VIŠINO

Skok v višino je od prvih olimpijskih iger moderne dobe (leta 1896) olimpijska disciplina, do leta 1912 tudi z mesta (brez zaleta). Najprej so skakali skrčko, potem škarjice, nato pa sta se kot osnovna sloga menjavala western-roll in straddle, dokler se ni na olimpijskih igrah 1968. leta pojavil nov slog fosbury flop.

TEHNIKE SKOKA V VIŠINO

  • SKOK SKRČNO »SKRČKA«
  • PREKORAČNA TEHNIKA »ŠKARJICE«

– 5 koračni zalet izmeriš pod kotom 45 stopinj glede na letvico, z 8 hodnimi koraki;
– v zaletu in odrivu mora biti trup vzravnan;
– odrivno mesto je na prvi ¼ razdalje med obema stojaloma in 2 stopali stran od letvice;
– zadnji 3 koraki morajo biti izvedeni v višjem ritmu.

SKOK V DALJINO

TEHNIKA SKOKA V DALJINO

Tehniko skoka v daljino sestavlja: zalet, odriv, let in doskok.

1. ZALET
Dolžina zaleta določimo glede na hitrost teka in izkušenost. Velja naslednje:
– na zaletišču izmeriš 10 do 14 tekalnih korakov;
– z odrivne deske tečeš v nasprotni smeri zaleta, pomočnik se zapomni mesto, kamor si postavil odrivno nogo;
– temu sledi več skokov, s katerimi ugotavljaš natančnost zaleta;
– ko je zalet dovolj natančen, ga izmeriš še s stopali;
– število stopal si moraš zapomniti.

ODRIV
– aktivna postavitev stopala odrivne noge na tla oziroma desko;
– temu sledi hiter in energičen odriv s popolno iztegnitvijo celega telesa;
– odriv je usmerjen naprej in gor.

LET
– nogi ostaneta močno razkoračeni, trup je pokonci,
– pogled je usmerjen naprej;
– priprava na doskok se prične s postavitvijo obeh nog sonožno, iztegnjenih v smeri naprej.

DOSKOK
– nogi potisneš čim bolj naprej, tako da je dotik stopal s podlago čim bliže idealni krivulji leta;
– ob dotiku tal morata biti stopali po stavljeni vzporedno (sonožni doskok).